Vsakdo izmed vas je že slišal za tekmovanje psov v coursingu (to je lovljenje umetne vabe po travniku). Veliko izmed vas ste s to zadevo najbrž bolje seznanjeni in ste vse to že videli v živo. Jaz sem prejšnjo soboto to doživel prvič v živo. Na povabilo gospe Andreje Herceg sva se sobotnega treninga hrtov v coursingu udeležila tudi midva z Marjanom Šmidom. Kljub temu, da se mi je vsa zadeva že prej zdela zabavna in zanimiva, sem bil veselo presenečen. Najbrž tudi zato, ker je naš Thulani tako neizmerno užival na tej prireditvi.

Za tiste, ki ste za coursing do sedaj samo slišali, naj opišem, kako je vsa zadeva izgledala. Na velikem travniku, recimo 200 krat 200 metrov so postavili med 5 in 7  obračalnih kolesc (res jih nisem štel, zato število ocenjujem po spominu in približno), okoli njih so napeljali  kakih 800 metrov tanke vrvice, na koncu katere je pričvrščena preprosta vaba iz plastičnih rdeče-belih trakcev, kak meter dolgih. Na drugem koncu vrvice je bil postavljen ’stroj’, ki je vrvico navijal z veliko hitrostjo in s tem vlekel vabo po travniku okoli kolesc. Hitros vabe se je gibala, takole na oko ocenjeno, med 40 in 60 km/h. Ko je bila vaba potegnjena okoli travnika do navijalnega stroja, so jo morali ponovno napeljati po travniku do starta. Celotna proga je bila dolga kakih 700 metrov.

Treninga v Dolskem se je udeležilo kar precej hrtov – ocenjujem  kakih 30, psov gledalcev je bilo pa še toliko. Grebenarja sta bila samo dva - Tika in Thulani.

Tika se je obnašala bolj kot fina dama. Vaba je niti ni ne vem koliko zanimala. Nekaj časa jo je samo gledala, potem ko je Marjan stekel za vabo, je stekla tudi Tika. Ko je že zgledalo, da se bo odločila vabo ujeti in stekla na vso moč, se je nenadoma ustavila, zanemarljivo pogledala za vabo in se ležerno vrnila k Marjanu. No, Marjan je vztrajen mož, zato se je on zapodil za vabo in tekel, kolikor so mu noge dale. To je Tiko ponovno vzpodbudilo k teku, vendar brez večjega veselja, bolj zaradi Marjana. Po prvem krogu se je Tika ulegla v senco, Marjan pa še par minut lovil sapo. Komu je bil namenjen aplavz na koncu prvega Tikinega kroga, Marjanu ali Tiki, se ne ve.

S Thulanijem je bila povsem druga pesem. Takoj ko je videl vabo v gibanju, mnogo prej preden je bil na vrsti za tek, je povsem ‘ponorel’. Od tistega trenutka dalje vabe ni več spusti izpred oči. Zanimalo ga ni nič drugega, ne psi, ne ljudje, samo vaba. V vshičenju je pozabil tudi nekaj komand, ki jih sicer obvlada brezhibno. ‘Sedi’ je zaleglo le za kake tri sekunde, ‘lezi’ prav tako. Ob vsakem štartu je hotel štartati tudi on. Zaganjal se je tako močno, da sem ga s svojimi sto in več kilogrami komaj zadrževal.
Ko je prišel na vrsto za samostojni tek, je prišel na svoj račun. Za vabo se je zagnal z vso silovitostjo svojih mišic. Odlično pretekel celoten krog in na koncu, sicer le za trenutek in sramežljivo, zgrabil vabo, tako kot velevajo pravila. Izgledalo je, kot da je Thulani izkušen pes v tej disciplini. Sploh ni bilo videti, da je to počel prvič.

Po kakšni uri počitka, sta šla na progo oba grebenarja, Tika in Thulani. Thulanijava vnema v teku je Tiko vzpodbudila, da je nekaj časa sledila Thulaniju, vendar je kaj kmalu ugotovila, da je to zanjo pod nivojem in da nje že ne bodo vlekli za nos z navadno plastično vabo. Thulani pa se je ponovno na vso moč podil za vabo. Tik pred koncem kroga je vabo izgubil izpred oči zato je začel iskati po celem travniku – letal je gor in dol, skakal v zrak in iskal vabo. Bilo je prav zabavno.

Takole. To je kratko poročilo iz nedeljskega treninga hrtov, ki sta se ga udeležila tudi naša dva grebenarja. Za zaključek lahko rečem samo to, da je coursing zelo zanimiv in zabaven šport. Vsem lastnikom grebenarjev toplo priporočam, da se vsaj enkrat udeležijo podobne prireditve. Ne bo vam žal. Z Marjanom razmišljava, da bi takšno prireditev organiziral KRGS samo za grebenarje, bolj za zabavo kot zares – seveda ob pikniku in prijateljskem druženju.

Na temle linku pa si lahko ogledate nekaj fotografij iz te prireditve:

http://teo.inetia.com/coursing/

(Za fotografije se iskreno zahvaljujem gospodu Francu Krajncu, ki nam je poslal fotografije iz te prireditve)

Zapisal: Teo Bizjak